Iz uvoda – odlomek:
“Besede popotnice molitveniku lepote in osvobajanja
Morda je bil to daljni glas usode ali pa nenavadno srečno naključje, da sem dobil v roke knjigo pesmi Dragice Novak Štokelj in Nika Brumna...
Brevir duše,
note življenja
Z umetniškimi slikami Metode Umek, ki je ilustrirala vse štiri pesniške zbirke. Naslovnica nosi podobo svečnika sredi živih stebrov rdeče in bele barve, natančno takšnih oblik in barv, kot je cordobska mesquita – največja ohranjena arabska molilnica v zahodnem svetu, spremenjena v cerkev po Reconquisti. Templji vseh časov, v katerih je človek iskal stik z božanskim v sebi in v vsem vesolju. Molitev kot svetišče človeka.
Vsa zbirka je zato v zlati barvi in pesmi v njem so tiskane v vinsko rdeči. Zlata kot barva večnosti in popolnosti, vinsko rdeče pesmi, ker so prizemljene, samozavestne in polne moči.
Te pesmi so molitve in molitve so pesmi bogovom brez imen in bogovom z imeni, k sebi in vesolju. V biti so vse pesmi molitve od začetka stvarstva. Uvodna misel vabi: K sebi moli človek, sebi si bog. Preplet ženskega in moškega glasu - jin in jang - iz sebe v svet in iz sveta - vase.
Ta pesniška zbirka je naredila velik vtis tudi na Američane, bila izbrana med slovenskimi knjigami n končala v najprestižnejši knjižnici na svetu, Kongresni knjižnici v Washingtonu.
I
....Nisem videl tega drobnega dela in tudi v bodoče ne bom nikoli vizualno zaznaval tega darila besede, ki ga lahko posreduje samo nedolžno srce pesnika, se pravi otroka, ki se nikoli ne zna postarati, pa čeprav ga je že zdavnaj ranil ugriz spoznanja. In ker je pač tako, sem z otroško pobožnostjo prisluhnil njunim besedam in pred notranjimi očmi so se mi pojavile podobe iz daljnega otroštva, ko sem, še nepismen, občudoval ljudi v lokavski cerkvi, ki so znali brati in so s svojimi drobnimi knjigami poskušali oponašati veliko knjigo pred tabernakljem v kraju najsvetejšega.
Ta nenavadno zagonetna in globoka zbirka molitev je v meni prebudila tisti enkratni občutek za sveto, ki ga ljudje nosimo še iz tistih davnih, v temo preteklosti potisnjenih dni, ko smo še bili, kot pravijo, pogani. Da takrat smo se šele pripravljali, da postanemo ljudje knjige, se pravi bitja prvih molitvenikov. Tisočletja smo torej bili analfabeti, čeprav z občutkom za sveto, dokler ni prišla pisava. Kot takrat, tudi v sodobnem svetu, mnogi lahko samo poslušajo, kar drugi pišejo in to berejo. Velik privilegij, če pomislim na genezo človeške besede od ust do oči ali pa do roke, ki boža črke, se mi zdi dejstvo, da sem te nenavadne molitve slišal in združeval njihov odmev z davnimi slikami onkraj trenutnega spomina, s kraji, ki so že tako daleč. Vsakdo bi se na mojem mestu vprašal, koga molita ta novodobna ustvarjalca čudežnih obrazcev, ki po svoji skrivnosti presegajo besedo vsakdana in ki se kot pesmi vračajo v samo zibelko poetičnega. Njuna pot je zato plemenita, saj kažeta tja, kamor je že stari Konfucij postavil pesništvo – prav na skrajno mejo izrekljivega in tik pred glasbo, ki ji že zmanjka in ne zadošča več artikulirana beseda. …”
Dr. Evgen Bavčar,
Dr. estetike in filozofije, znanstveni raziskovalec
v CNRS v Parizu, fotograf konceptualist, pisatelj in avtor številnih razmišljanj o umetnosti, invalidnosti, o podobi itd.
Njegove podobe so razstavljene po vsem svetu.